Glej zunaj sneg je ...

Tole je bilo danes zjutraj, ko je izza oblakov pokukal sonček. Vse skupaj je trajalo ravno par minutk, pol pa se je ponosno pooblačilo in začelo padat. Posnetka sta nastala skozi okno iz naših poslovnih prostorov na Brezovici. Pogled na sosednje hiše in bližnji gozd.

Kaki v jesenski preobleki

Jesen v Albaniji poskrbi za razno barvno preobleko dreves precej kasneje kot se to zgodi v Sloveniji. Ko v Sloveniji na drevesih ni več prav nobenega lista, se tukaj listi šele obarvajo v tiste prave jesenske barve. Meni je uspelo v objektiv uloviti le drevo na katerem raste kaki. Kaki je tisti super, sladek sadež, ki ga jaz obožujem. Več o njem si lahko preberete recimo na tej spletni strani: http://vizita.si/clanek/zdravi_z/kaki.html. Verjetno vas zanima za kaj vse je zdrav in pri čem vam lahko pomaga.

Kaki, ki je dozoreval prav na tem drevesu se nahaja na vrtu "kafiča" (pri nas bi temu sigurno rekli beznica) blizu poslovnih prostorov stranke za katero delam, ko se nahajam v Albaniji. Ko sem bila tu zadnji teden v oktobru, je bilo drevo še polno sadežev, ki so dozorevali in lastnik je bil tako zelo prijazen, da nam je enega odtrgal in nam ga postregel (kuća ćasti).

Manj kot v roku 14 dni, pa je drevesce ostalo brez vseh sadežev, ki so jih lastniki verjetno potrgali in shranili za ozimnico ter z lepo jesensko obarvanimi listi. Posnetki so nastali prejšnji teden. Ta teden na tem istem drevescu ni več prav nobenega lista, ker že cel teden nebo spušča velike, debele dežne kaplje, ki so z drevesa sklatile vse liste.

Ker v Sloveniji ta hip že hudo sneži in me je precej strah kako bo potekal let nazaj, še bolj pa kako bomo pristali na Brniku, se s temi fotografijami še uradno poslavljam od jeseni:

Zdaj pa preklopimo na snežno belo barvo snega ter se psihično pripravimo na mraz. Brrrrr, me že zebe. :D

Domača vinoteka

Tole so moje velike skrite želje, ki si jih v stanovanju žal ne morem privoščiti (razen manjšega vinskega stojala, ki je postavljen v dnevni sobi in iz katerega je vino potrebno čimprej popiti). V kolikor pa nama bo sreča kdaj naklonjena, da bova imela svojo hiško, v kar seveda močno dvomim, bo upam le-ta tako velika, da bova lahko en prostor posvetila vinoteki.

Tale konkretno se nahaja v Brebovnici pri I. in M.. Ona dva sta lastnika buč in prelepe mačke, o katerih sem pisala v preteklih objavah. Aja, pa tudi okno iz ene zadnjih objav je iz njune prekrasne, skoraj da pravljične hišice, ki se nahaja na prelepem kraju v Dolini miru.

Ne samo, da je vinoteka zelo lepo urejena, moram priznati, da je tudi zelo lepo založena. Tisti dan na obisku, sem imela to čast, da sem poskusila kar nekaj tistega kar se v tej krasni vinoteki nahaja. Vse je bilo zelo okusno. Problem je le to, da se Brebovnica nahaja daleč od najinega doma, v katerega se je na koncu koncev potrebno varno pripeljati. :) K sreči na poti nazaj domov ni bilo nobenih motečih elementov (takšnih v modrih uniformah), pa tudi drugih nevarnosti ne, tako da sva z U. prišla domov srečno, predvsem pa varno in brez poškodb.

Vse slikce žal niso najboljše kvalitete, nekdo (ti, ti Andzica) je namreč prestavil ostrenje na objektivu na ročno, česar nisem takoj opazila, pa kakšni od njih zato manjka malo ostrine. V glavnem pa se vidi tisto, kar sem želela s to objavo pokazati.

Kruja

Spet se oglašam iz Albanije, kjer sem službeno že drugi teden. Kljub temu, da je glavni namen mojih poti v Albanijo poslovni, se včasih najde čas tudi za kak bolj osebni, turistični izlet. Tako se je zgodilo tudi prejšnji teden v torek, ko je bil tukaj praznik, jaz pa sem prišla dol že v ponedeljek, saj so mi pozabili povedat, da je v torek praznik. :)

Se pač zgodi in dan je potrebno čim bolje izkoristiti. Vseeno sem del dneva izkoristila za priprave na službene aktivnosti prihajajočih dni, del dneva pa sva z M. izkoristili za ogled Kruje. Kruja je sicer kar precej veliko mesto, ki se ga del razteza v dolini, drugi del pa je na hribu. Tisti bolj zanimivi del je na hribu. Več o sami Kruji si lahko preberete tukaj: http://www.albanian.com/main/countries/albania/kruja/index.html. Sicer pa je del Kruje zelo tradicionalen. Tam se nahaja par malih uličic, ki so me na prvi pogled spomnile na Sarajevsko Baščaršijo. Uličice polne malih trgovinic v kateri v večji meri prodajajo njihove tradicionalne izdelke. Večina jih je kot spominkov.

Ker sem ženska, sem seveda v teh simpatičnih trgovinicah zapravila nekaj denarja. Kupila sem dve krasni skledi iz oljčnega lesa, ki jih bom podarila. Sem pa tudi sebe obdarila s krasnim filigran nakitom (prstan, uhani in verižica z obeskom). Človek se mora kdaj pa kdaj tudi malo pocrkljati. :) Ženske se boste tukaj zagotovo strinjale z mano. Verjetno pa se boste strinjali tudi moški, sam tega ne boste na glas priznali. ;)

Po shopingu, sva si z M. ogledali še grad, ki pa je baje zunaj precej bolj zanimiv kot notri, pa še zaprt je bil, zaradi tako pomembnega praznika. Bil je namreč bajram. Isto se nama je zgodilo z muzejem, ki ga je nujno videti. Torej ostaja priložnost za vrnitev v Krujo in ogled muzeja in grad. Upam, da bo takšna priložnost kmalu.

Dan je tako minil hitro in zelo zanimivo. Hvala M. za družbo in vse kar mi že dva tedna nudiš v Tirani. Čas s tabo mineva veliko hitreje in zabavneje.

Pozno popoldan, sva se zapeljali še do obale (v Durres oz. po naše Drač), kjer sva si privoščili odlično kosilo sestavljeno iz samih morskih dobrot (školjke, rakci, ribice, ...).

Okno

Buče

Letošnja jesen je kar zbežala mimo mene in nekako ni bilo časa, da bi jo dodobra ujela v objektiv. Edini malo bolj jesenski posnetki, ki so v zadnjem času nastali so tele buče:

Vem pa že sedaj, da si bom naslednjo jesen vzela veliko več časa zase in fotografijo, ker ne bom še enkrat zamudila vseh tistih čudovitih barv, ki nam jih jesen v vsej svoji podobi ponuja.

Mica maca

Tole je ena čudovita, krasna, prelepa mačka, pasme Maine Coon ali po naše ameriška gozdna mačka. Maine Coon je ena najstarejših naravnih pasem v Severni Ameriki. Z izvorom te velike mačke, ki je med drugim v ZDA "uradna mačka zvezne države Maine", so povezane mnoge zanimive legende. Najbolj razširjeni mit pravi, da je pasma nastala s križanjem domače mačke in rakuna, vendar je kaj takšnega popolnoma nemogoče. Vseeno je zaradi svojega izgleda in tega mita pasma dobila ime maine (po državi izvora) coon (po rakunu). (vir: http://macji-svet.org/maine.html).

Mačka je družinski član ene zelo prijetne družine, ki šteje 6 družinskih članov (2 starša in 4 otrok) ter celega živalskega vrta. Pri njih se najde precej različnih in zanimivih živali. Tale mačka ne samo da je lepa oz. prava krasotica, zna tudi super pozirat, kar sem seveda s pridom izkoristila.

Spoznala sem jo v nedeljo in upam, da jo še kdaj vidim. Čeprav sem na mačke alergična, ne morem, da jih ne bi malo pocrkljala. Rezultat vsega skupaj pa je napad smrkanja in kihanja. Vendar se izplača, sploh če je rezultat potem še cel foto session. :D

Muca ima seveda tudi svoje ime, ki pa sem ga žal pozabila. Mogoče ga objavim kdaj v prihodnosti, ko si bodo moje sive celice uspele zapomniti njeno ime. ;-)

Martinovanje

Letos sem prvič tudi sama pripravljala martinovo pojedino. Bilo je v petek zvečer, ko sva z U. na obisk povabila zelo simpatičen in prijeten par (U. dobrega prijatelja in njegovo ženo). Večer je bil zelo umirjen, ob svečkah, dobri hrani, mlademu vinčku in seveda v odlični družbi.

Kaj smo jedli? To kar se za martinovo spodobi. No, mogoče predjed ni bila preveč v stilu. Zelo dobro pa se je vidi iz spodnjih fotografij. Glavna jed pa je bila zelo martinova: namesto račke oz. goske smo imeli piščanca, poleg pa seveda mlince in dušeno rdeče zelje. Še zdaj se mi cedijo sline, ko samo pomislim na tako dobro hrano. Njami!

Na koncu seveda ni manjkala niti sladica, ki mogoče spet ni bila čisto v martinovem stilu, smo pa se posladkali z odličnimi kremnimi rezinami. Jaz jih obožujem.