sobota, 29. januar 2011

Sončni Piran

Huda burja nas ni odvrnila, da se ne bi sprehodili po Piranu. Že prvi pogled s parkirišča je obetal lep sprehod:
Bolj ko smo se prebliževali strogemu centru, bolj je brila burja. Še dobro, da smo bili toplo oblečeni, pa se nam je vseeno vsem zdelo, da uspe burja prodreti skozi vsa oblačila, čisto do kosti:
Da bi se skrili v zavetrje, smo sprehod nadaljevali po ozkih Piranskih uličicah. V nekatere burja res ni uspela priti, po drugih pa je pihala brez zadržkov:
V ozkih uličicah se vedno najde precej zanimivih motivov. Tokrat so mi v oči padli razni balkoni, okna in oboki:
Tartinijev trg z znamenitimi stavbami:
 Ta trg me še vedno spominja na film Poletje v školjki:
Preden pa smo se poslovili od najlepšega obmorskega mesteca pa še pogled proti Punti in znameniti cerkvici čisto na koncu rta:


petek, 28. januar 2011

Igra morja in vetra

Po dolgem, dolgem, dolgem času končno spet nova objava.

Ne bom podrobno razlagala zakaj se toliko časa nisem oglasila. Imela sem zdravstvene težave,nekaj dni sem preživela celo v bolnici, potem pa ostala še na doooolgiiiii bolniški. Ampak najpomembnejše v tem trenutku je to, da sem zdaj ok in da se je vmes nabralo celo nekaj priložnosti za fotografiranje, ki sem ga vmes zelo pogrešala.

Največja priložnost se je pokazala v soboto, na prečudovit sončni dan. Z najboljšo družbo, kar jo ta hip sploh obstaja (z mojim najdražjim U. in njegovima dvema sončicama), smo se odpravili na obalo. To je del Slovenije, ki mi je neznansko všeč. Mogoče bo enkrat v prihodnosti priložnost, da se preselim v te prekrasne kraje. Hmmmm, to bi bilo čudovito.

Na obali nas je poleg krasnega sončka, pričakala tudi burja, ki je poskrbela, da nas je prepihalo do kosti. Ampak se nismo dali, vseeno smo se odpravili na malo daljši sprehod do Pirana in po ozkih uličicah tega najlepšega slovenskega morskega mesteca. Ne glede na to, da smo na Punti pričakovali najhujši veter, smo se odpravili tudi na ta konec mesta. In tam nas je pričakovala posebna igra morja in vetra. Mnogokrat sem že bila v Piranu ob razno raznih vremenskih priložnosti, pa kaj takega še nisem doživela. Valovi morja so butali ob obalo Punte in se penili ter dvigali po nekaj metrov v višino. Bilo je čudovito. To prekrasno igro narave, ki se je poigravala z vetrom in predvsem morjem, smo opazovali od daleč, saj nam morje, ki se je razlivalo po cesti čisto do hiš, ni dopuščalo, da bi se bolj približali samemu morju. Kljub močni burji, smo stali tik ob hišah (v upanju, da smo vsaj malo v zavetrju) ter uživali v predstavi. Moj prst je bil ves čas na sprožilcu, da bi poskusila v objektiv ujeti, to kar nam je morje pripravilo.

Ni mi uspelo ujeti celotne veličastne podobe, tako malo za okus, pa mislim, da je uspelo.
Medtem, ko smo stali in občudovali prizor, se nam je pridružila še ena skupinica radovednežev. Vsaj eden med njimi je moral biti domačin ali pa nekdo, ki je redni obiskovalec Pirana, saj je ostalim razložil, da takšne predstave morje že zelo dolgo časa ni imelo.

Zato sem še toliko bolj srečna, da sem se tudi jaz enkrat znašla na pravem mestu v pravem trenutku. Ter da sem imela ob sebi moj fotoaparat, ki je prizor ovekovečil za vedno.

Ko so mi roke že skoraj primrznile in smo bili že vsi kot ledene svečke, smo zapustili območje predstave in se prestavili v zavetje toplega kafiča, na skodelico vročega čaja, ki nas je vsaj malo pogrel.