Po dolgem, dolgem, dolgem času končno spet nova objava.
Ne bom podrobno razlagala zakaj se toliko časa nisem oglasila. Imela sem zdravstvene težave,nekaj dni sem preživela celo v bolnici, potem pa ostala še na doooolgiiiii bolniški. Ampak najpomembnejše v tem trenutku je to, da sem zdaj ok in da se je vmes nabralo celo nekaj priložnosti za fotografiranje, ki sem ga vmes zelo pogrešala.
Največja priložnost se je pokazala v soboto, na prečudovit sončni dan. Z najboljšo družbo, kar jo ta hip sploh obstaja (z mojim najdražjim U. in njegovima dvema sončicama), smo se odpravili na obalo. To je del Slovenije, ki mi je neznansko všeč. Mogoče bo enkrat v prihodnosti priložnost, da se preselim v te prekrasne kraje. Hmmmm, to bi bilo čudovito.
Na obali nas je poleg krasnega sončka, pričakala tudi burja, ki je poskrbela, da nas je prepihalo do kosti. Ampak se nismo dali, vseeno smo se odpravili na malo daljši sprehod do Pirana in po ozkih uličicah tega najlepšega slovenskega morskega mesteca. Ne glede na to, da smo na Punti pričakovali najhujši veter, smo se odpravili tudi na ta konec mesta. In tam nas je pričakovala posebna igra morja in vetra. Mnogokrat sem že bila v Piranu ob razno raznih vremenskih priložnosti, pa kaj takega še nisem doživela. Valovi morja so butali ob obalo Punte in se penili ter dvigali po nekaj metrov v višino. Bilo je čudovito. To prekrasno igro narave, ki se je poigravala z vetrom in predvsem morjem, smo opazovali od daleč, saj nam morje, ki se je razlivalo po cesti čisto do hiš, ni dopuščalo, da bi se bolj približali samemu morju. Kljub močni burji, smo stali tik ob hišah (v upanju, da smo vsaj malo v zavetrju) ter uživali v predstavi. Moj prst je bil ves čas na sprožilcu, da bi poskusila v objektiv ujeti, to kar nam je morje pripravilo.
Ni mi uspelo ujeti celotne veličastne podobe, tako malo za okus, pa mislim, da je uspelo.
Medtem, ko smo stali in občudovali prizor, se nam je pridružila še ena skupinica radovednežev. Vsaj eden med njimi je moral biti domačin ali pa nekdo, ki je redni obiskovalec Pirana, saj je ostalim razložil, da takšne predstave morje že zelo dolgo časa ni imelo.
Zato sem še toliko bolj srečna, da sem se tudi jaz enkrat znašla na pravem mestu v pravem trenutku. Ter da sem imela ob sebi moj fotoaparat, ki je prizor ovekovečil za vedno.
Ko so mi roke že skoraj primrznile in smo bili že vsi kot ledene svečke, smo zapustili območje predstave in se prestavili v zavetje toplega kafiča, na skodelico vročega čaja, ki nas je vsaj malo pogrel.
Ne bom podrobno razlagala zakaj se toliko časa nisem oglasila. Imela sem zdravstvene težave,nekaj dni sem preživela celo v bolnici, potem pa ostala še na doooolgiiiii bolniški. Ampak najpomembnejše v tem trenutku je to, da sem zdaj ok in da se je vmes nabralo celo nekaj priložnosti za fotografiranje, ki sem ga vmes zelo pogrešala.
Največja priložnost se je pokazala v soboto, na prečudovit sončni dan. Z najboljšo družbo, kar jo ta hip sploh obstaja (z mojim najdražjim U. in njegovima dvema sončicama), smo se odpravili na obalo. To je del Slovenije, ki mi je neznansko všeč. Mogoče bo enkrat v prihodnosti priložnost, da se preselim v te prekrasne kraje. Hmmmm, to bi bilo čudovito.
Na obali nas je poleg krasnega sončka, pričakala tudi burja, ki je poskrbela, da nas je prepihalo do kosti. Ampak se nismo dali, vseeno smo se odpravili na malo daljši sprehod do Pirana in po ozkih uličicah tega najlepšega slovenskega morskega mesteca. Ne glede na to, da smo na Punti pričakovali najhujši veter, smo se odpravili tudi na ta konec mesta. In tam nas je pričakovala posebna igra morja in vetra. Mnogokrat sem že bila v Piranu ob razno raznih vremenskih priložnosti, pa kaj takega še nisem doživela. Valovi morja so butali ob obalo Punte in se penili ter dvigali po nekaj metrov v višino. Bilo je čudovito. To prekrasno igro narave, ki se je poigravala z vetrom in predvsem morjem, smo opazovali od daleč, saj nam morje, ki se je razlivalo po cesti čisto do hiš, ni dopuščalo, da bi se bolj približali samemu morju. Kljub močni burji, smo stali tik ob hišah (v upanju, da smo vsaj malo v zavetrju) ter uživali v predstavi. Moj prst je bil ves čas na sprožilcu, da bi poskusila v objektiv ujeti, to kar nam je morje pripravilo.
Ni mi uspelo ujeti celotne veličastne podobe, tako malo za okus, pa mislim, da je uspelo.
Medtem, ko smo stali in občudovali prizor, se nam je pridružila še ena skupinica radovednežev. Vsaj eden med njimi je moral biti domačin ali pa nekdo, ki je redni obiskovalec Pirana, saj je ostalim razložil, da takšne predstave morje že zelo dolgo časa ni imelo.
Zato sem še toliko bolj srečna, da sem se tudi jaz enkrat znašla na pravem mestu v pravem trenutku. Ter da sem imela ob sebi moj fotoaparat, ki je prizor ovekovečil za vedno.
Ko so mi roke že skoraj primrznile in smo bili že vsi kot ledene svečke, smo zapustili območje predstave in se prestavili v zavetje toplega kafiča, na skodelico vročega čaja, ki nas je vsaj malo pogrel.
Lepo je butalo, ja. In tudi posnetki so lepi, predvsem tisti s kamni in soncem. Vedno je krasno, če človek ujame pojav, ki je redek, ali pa morda takega sploh nikoli več ne bo.
OdgovoriIzbrišiTole je pa Piran... Izredno lepo prikazana moč morja.
OdgovoriIzbrišiLp
Jan
Veseli me, da si se srečno vrnila, sem se že spraševala, kako da tako dolgo ni bilo objave.
OdgovoriIzbrišiHvala vsem za komentar.
OdgovoriIzbriši@Irena: Odličen občutek je, če v objektiv ali pa samo z očmi ujameš dogodek, ki je zelo redek. In meni je tokrat uspelo. Hura!
@Geccko: Piran je eno magično primorsko mestece, ki mene vedno prevzame.
@Maja: Fuuul hvala, ker si me pogrešala. Zdaj bo bolje in bodo objave redne. :)