petek, 5. avgust 2011

Kavica

Omamno dišeča, prava turška kava, ki ti jo z vsem kar sodi poleg postrežejo v restavraciji sarajevskih jedi "Das ist Valter". Po besedah poznavalcev je to restavracija, kjer v Sloveniji strežejo najboljše sarajevske čevapčiče. Meni so zelo okusni.

Po odličnih čevapih pa seveda vedno paše omamno dišeča turška kavica:
Kot lahko vidite iz slike poleg kave postrežejo še sladkor v kockah, ki naj bi ga dali pod jezik in čez popili grenko kavico. No, meni je prava kava samo grenka, tako da se sladkorju odpovem, ravno tako kot tisti cigareti, ki jo postrežejo poleg. Zanimivo, postregli so z originalno "DRINO". :D Kljub temu, da sem strogo proti kajenju, se mi zdi postrežba vseeno simpatična.

No, v posodici poleg skodelice s kavo pa se skriva ratluk. Ravno tako turška zelo sladka sladica, ki se večinoma streže ob kavici.

Uživajte ob omamno dišeči in okusni kavici do naslednjič!

sreda, 3. avgust 2011

Lokvanji

Verjetno ste že na prejšnji objavi videli, da se na nekaterih delih Blejskega jezera nahajajo lokvanji. Te zanimive vodne rastline so mi že od nekdaj zelo všeč. Tokrat pa je bilo prvič, da sem se z njimi srečala iz oči v oči skozi objektiv.

No ker žal ne rastejo čisto blizu obale, prav daleč pa tudi ne. In ker v nedeljo nisem bila primerno oblečena, da bi skočila bliže k cvetovom v vodo. Sem izkoristila to kar mi je v tistem trenutku bilo ponujeno:
- zoom na malem fotoaparatu do konca,
- stopila sem čisto na rob betonske obale in se prepustila U. močnim rokam, da sem se s celim telesom nagnila čim bliže najbližjim cvetovom.

Uspelo je tole:
Želim pa si, da bom enkrat v prihodnosti imela še lepše možnosti za slikanje, tudi od bliže, da bodo nastale res kakšne fantastične fotke.

Sončen in vroč pozdrav do naslednjič!

torek, 2. avgust 2011

Sprehod okoli Blejskega jezera

Po napornem sobotnem hribolazenju, se v nedeljo zjutraj zbudiš s hudim "musklfibrom". Prva stvar na katero pomisliš je, kako malce, ampak res malce, nežno razgibati svoje trde mišice in s tem pregnat vsaj delček "musklfibra". U.-ju je takoj padla na misel ideja z enim dolgim sprehodom, pri čemer pa je bil tako zelo skrivnosten, kam se odpravljava na sprehod.

Najprej vse pripraviva za kosilo, da bo le to na mizi čimprej, ko se vrneva nazaj domov in se odpraviva "K Saćimu" v Tržiško Bistrico na kavo. Omenjena slaščičarna je na Gorenjskem poznana po sladoledu, ki ga imenujejo Tržiški sladoled in na Gorenjskem slovi kot eden boljših sladoledov. Kar pa je seveda stvar okusa vsakega posameznika. Sicer pa je omenjena slaščičarna redno vikend zbirno mesto, kjer se vsaj 1x za vikend dobimo na kavi z M&M.

Po kavi je U. avto iz Tržiča usmeril proti Gorenjski. Dokler sva se vozila proti avtocesti še nisem bila čisto prepričana kam greva, ko pa sva na avtocesti zavila proti Jesenicam, sem bila že popolnoma prepričana. Vozila sva se proti Bledu, juhuhu. Bled je podobno kot Piran ena izmed destinacij, kamor se z največjim veseljem vračam in vračam.

Parkirala sva verjetno še na edinem brezplačnem parkirišču poleg športnega parka. Od tam pa peš mimo cerkve in proti Regatnemu centru, skozi Zako, pod Vilo Bled nazaj proti centru Bleda. Čisto naokoli jezera.   ;-)
Vmes sva naredila kakšno pavzo za hiter fotoshoting drug drugega. :-)
Sprehod nama je obema zelo koristil, pa še v tako lepem in prijetnem okolju je potekal. No, za konec pa še ena pavza in zasluženo pivo. Tokrat pivo, ki je meni najboljše:
Kmalu bo treba sprehod ponovit, saj je bila nagrada na koncu tako zelo okusna. :-) Prej že skoraj pripravljeno kosilo, pa je postalo zelo okusna večerja. U. je namreč pripravil najboljšo musako. Njami!!

Uživajte v sončku! Tudi vi si privoščite kakšno dobro pijačo!

ponedeljek, 1. avgust 2011

Sobotna tura na Storžič ...

... je bila zame v zadnjih letih sigurno ena najbolj napornih. Ker nisem najbolj vešča v plezanju, da ne rečem, da me je kakršnega koli plezanja po hribih precej strah, smo se odločili, da Storžič napademo iz izhodišča Povlje, kar pa se je na koncu izkazalo za hudo naporno turo. Efektivno smo hodili dobrih 6 ur, kar sicer ni bilo najhuje. Hudo je bilo predvsem to, da je celotna pot proti Storžiču precej strma, zato je naporna pri samem vzponu, še bolj pa pri spustu.

Očitno bom mogla malce potrenirat plezanje, toliko da izgubim strah, pol pa se še enkrat odpravit na Storžič iz kakšne druge smeri. :-) Upam, da ne tako naporne.

No pa naj bo dovolj jamranja. Vse skupaj je bilo super, prekrasno, prelepo, čudovito. Še vreme nam je služilo. Ker ni bilo prevroče, smo se na pot lahko odpravili malce kasneje, kar seveda pomeni, da nismo bili prvi, pa tudi med zadnjimi nismo prilezli na vrh. Za konec nam ga je vreme čist čist mal zagodlo in nas je osvežilo z dežnimi kapljami. Pa ni bilo nič hujšega.

Udeležba ponovno v stari že dobro poznani ekipi (T., U. in moja malenkost). Super je blo in kmalu se bomo spet podali na kakšen vrh. Plani so že v pripravi. ;-) Tisti psihični so najpomembnejši, saj fizično zmoremo precej več kot si upamo misliti, kar smo dokazali tudi v soboto.

Ja, seveda sem tud na Storžič vlekla svoj fotkič. Brez tega ni ture, pa naj bo še tako naporna. :-D
Takole smo se zazrli proti mnogo vrhovom, ko smo prišli ven iz gozda. Vse skupaj zgleda še precej daleč do vrha, ampak še nismo bili nič kaj dosti utrujeni, zato je bilo optimizma in dobre volje še na pretek.
Pogled proti eni od visokogorskih štal ter proti dolini.
Ko pa pogledamo gor, je pa pred nami ena sama strmina. Hmmmm, ja ni kaj, bo treba zagrizt v kolena in jo premagat. Ta najbolj pridni se pa že vračajo. Mi samo pozdravimo in iz previdnosti ne vprašamo, koliko je še do vrha. Še dobr, ker od tukaj je bilo do vrha še ... hmmmm ... skoraj 2 urci. :(
Ja, ja, U. še velik je pred nami. Nam bo uspelo?
Razgledi naokoli pa kot vedno v hribih čudoviti, kljub ne preveč lepemu vremenu.
Še dobr, da mam fotkič s sabo, da pod pretvezo fotkanja lahko naredim kakšno pavzo več. :-D
Tiste pikice na vrhu sosednjega grebena so očitno še eni bolj nadobudni hribolazci. Le kje plezajo. No, na koncu ugotovimo, da je to še ena od možnih variant za na Storžič, ki pa je zelo zelo zahtevna. Torej ni zame.
Vse tako kaže, da bo Storžič dobil svojo kapo, ki je tako značilna zanj in na žalost napoveduje slabo vreme. Se bo treba podvizat in malo pohitet. Kar pa je precej težko, ker so naše moči bolj proti koncu.
Tele ovce pa polne energije laufajo mimo nas. Mogoče se nas bojijo, ali pa nam samo hočejo pokazat kako poskočne so. ;-)
Končno prizor, ki smo ga bili hudo veseli. Še zadnjih par metrov in ZMAGA JE NAŠA!! HURA! BRAVO MI!!
Krasen razgled na vse strani s samega vrha.
Najbolj srečni - osvojili smo še en dvo-tisočak!!
Na poti nazaj pa ovinek čez Veliko Polano, kjer poleg zelo okusnega kislega mleka in domačega kruha postrežejo z nujno potrebnim gorivom. :-D
Seveda vsaj ena fotka gorskih rožic ne sme manjkat. Jih je pa tokrat bolj mal uspelo. Verjetno je temu botrovala moja utrujenost. Še danes ližem rane, ampak je spomin na osvojeni vrh tako dober, da me boleče mišice ne bodo odvrnile od novih prihajajočih podvigov.

Do prihodnjič se imejte super fajn!