petek, 20. avgust 2010

Škofjeloški grad

Prejšnjo nedeljo zjutraj, ko je bilo ozračje sprano od dežja, me je pot zanesla v Škofjo Loko, ki je prekrasno srednjeveško mestece in me je že dlje časa mikalo, da bi ga poslikala. Tokrat sem v objektiv ujela le delček Loke, in sicer le grad in zelo zelo bližnjo okolico. Žal je bil neposredni dostop do gradu še zaprt, očitno je bilo še prezgodaj, pa ura ni bila tako zelo zgodnja. ;-) Pa vendar je v super svetlobi nastalo nekaj malega, meni všečnih fotografij:
Škofja Loka se bo sigurno še precejkrat znašla v mojem objektivu. Ker je resnično prekrasno malo mestece z ogromno čudovitih malih detajlov. Torej lep pozdravček do naslednjič. ;-)

Gozd

Tole sicer ni gozd v smislu dreves, ampak vasica Gozd nad Tržičem. Ta vasica se nahaja slabo urico peš od mojega doma. Do tja vodi prijetna, ne preveč strma pot, ki je zelo primerna za tiste dni, ko človek nima dovolj časa, da bi se resno odpravil v kakšen hrib, vseeno pa ga vleče, da bi šel malce v breg.

Najlepše pri tej poti je, da grem dejansko lahko direktno od doma, brez da bi se mi bilo potrebno kamorkoli peljat z avtom. Za vse, ki te vasice ne poznate. To je izhodiščna točka za razne planinske vrhove:
Med njimi je tudi izhodišče za na Kriško goro, ki je od vseh verjetno najbolj poznana in kjer odkar stanujem na Golniku še nisem bila. Ja, me je čist mal sram, ampak upam, da bom še letos to sramoto popravila in zlezla tud na Kriško goro in to od doma peš. ;-)

Na mojem zadnjem podvigu v Gozd (po domače Gojzd), so nastale tele fotke:
V koči v Gozdu pa se lahko za nagrado pocrkljate s tole slastno kremno rezino:
Njami! Res je slastna!

četrtek, 5. avgust 2010

Poljanska dolina

V nedeljo sem se po dolgem, res dolgem času peljala skozi Poljansko dolino. Ta dolina me vedno spomni na otroštvo, ko smo se skoraj vsak vikend po tej ali pa po sosednji dolini peljali na Primorsko, točneje v Breginj, kjer je imel dedek vikend. Ta hipa še vedno stoji, le da je zdaj v lasti mojega dragega strica S. Upam, da si bom končno odtrgala en vikend časa in ga ponovno preživela tam. Ampak več o tem takrat, ko se bo to zgodilo, zdaj pa nazaj v Poljansko dolino.

Pot se je seveda začela v Škofji Loki :D, sej vem, zdaj boste komentirala, ja kje pa. Tam sem namreč pobrala mojega U., ki je predlagal, da se zapeljeva do Žirov, njegovega rojstnega kraja. Ker sem bila malce utrujena, sem volan prepustila njegovim rokam, jaz pa sem uživala v vožnji in opazovanju okolice, ki je brzela mimo naju. Tja grede sem resnično samo opazovala. Peljala sva se do Žirov, kjer sva si privoščila kavo, sladoled in limonado ter seveda prijeten klepet.

Nazaj grede pa se je U. odločil, da zavije k Tavčarjevi domačiji, ki sem jo vedno opazovala zgolj iz ceste. Zato sem bila tega zavoja iz glavne ceste zelo vesela. Ker se je dan nagibal že proti večeru, je bila svetloba zelo mehka in k sreči se je v avtu nahajal moj velik fotoaparat, s katerim sem uspela ujeti tele posnetke:
Žal ni skoraj nič posnetkov samega dvorca, razen zadnjih dveh zgoraj. Pa nič hudega, ker je dvorec v zelo slabem stanju. Ga je kar žalostno pogledat, sploh ko vidiš na kako prečudovitem koščku doline stoji. Ko pomisliš kaj vse bi se iz tako lepega dvorca dalo storiti. Ko si čisto blizu njega in vidiš, da so razbita stekla, da stavbe propadajo, pa te kar zmrazi. No ja, mogoče pa se bo končno našel nekdo, ki bo poskrbel, da takšna kulturna dediščina ne bo propadla do konca.

Čisto malo stran, ko se pelješ k dvorcu, se pelješ skozi njihovo dvorišče, pa stoji krasna kmetije, ki je predelana v turistično kmetijo. Če se prav spomnim je bilo napisano, da se imenuje "Cvetje v jeseni", da je v skladu s Tavčarjevo domačijo. Moje mnenje o tem je, da je to ena zelo lepa kmetija, katero sem uspela uloviti tudi v objektiv. Kaj več kot toliko pa tudi sama ne vem. Verjamem pa, da se na internetu najde kakšna zanimiva informacija. Zdaj pa še slikce:

torek, 3. avgust 2010

Blejska koča na Lipanci

V nedeljo, ko je spet posijalo prekrasno sonce, sva se z mojo drago prijateljico T. odpravili na Blejsko kočo. Nobena še ni bila tam, zato sva se predhodno mal pripravili in sva se pozanimali, od kje naj bi štartali in katero pot naj izbereva. Vse te informacije lahko poiščete na spletni strani www.hribi.net. Zelo uporabna spletna stran.

Izbrali sva pot, ki po ene 10-20 m od križišča k Sport hotelu zavije desno. Že tam nas pozdravi prva tabla za Blejsko kočo. Kar tam takoj za cesto sva pustili avto in se naprej odpravili peš, da bova ja čimveč imeli od izleta. Ker je bilo po dežju, je bilo ozračje oprano in svetloba odlična. Ura pa še tudi dovolj zgodnja, da še ni bilo ne preveč vroče, pa tud ljudi ni bilo v trumah.

Pot naju je naprej vodila skozi gozd po ravni poti, torej še brez vzpona in mimo planšarskega naselja na planini Zajavornik. Tam vas ob poti pričaka kar nekaj tabel, ki vabijo na kislo mleko. Midve si ga nisva privoščili. Mogoče kdaj drugič. Sva pa srečali dva planinca, ki sta si ga in sta ga zelo pohvalila. Torej, če se znajdete v bližini, si le privoščite domače kislo mleko.

Malo naprej od planine Zajavornik se začne resnično zelo lahek vzpon proti najinemu zastavljenemu cilju, torej Blejski koči. To je vzpon, ki je primeren tudi za družinice z otroci, ki sva jih nazaj grede tudi precej srečevali.

Pot je resnično lahka in ne preveč naporna. Verjetno je to tudi odlično izhodišče za še kam više, ampak to sva si pa obljubili, da pustiva za kdaj drugič.

No, da ne dolgovezim preveč. Po dobri uri in pol sva prišli na vrh, kjer sva najprej videli kočo na Lipanci in sva si mislili, joj očitno bo treba še mal naprej. Potem pa za vogalom zagledava tudi tako imenovano Blejsko kočo. :D In evo cilj je dosežen, zadovoljstvo pa neizmerno. Ker sva bili še dovolj zgodaj, so bile mize in klopi še proste in sva eno hitr zasedli, da ne bo prepozno. Da se ne bi prehladili pa sva nekaj malega spili (kaj točno, pa ni za javnost :D).

Še fotografije:
Juhuhu na cilju sva:
Pa še pogled na okoliške vrhove in oblake, ki so se podili na nebu:
Hmmmm, kam vse bi lahko še šli:
Ja, pa krave so naju tud prišle pogledat, so naju kr mal z viška opazovale ;-):
Za konec pa še mal rožic: