petek, 30. julij 2010

Sončni zahod

Mislim, da bi bil pri tej objavi odveč vsak dodaten tekst:

sreda, 28. julij 2010

Tik pred nevihto

Nebo je že zelo črno, ampak kopalce to nič ne moti, ker tukaj še ne dežuje:
Plovila pa vseeno hitijo vsako v svoj pristan:
In še čisto zadnji posnetek preden začne deževati. V ozadju se že vidi, kako pada:

torek, 27. julij 2010

Piran - na čudovit sobotni dan

Ta čudovit sobotni dan je bila sobota 24.7.2010. Sicer ena čisto običajna sobota, ki se je na Gorenjskem pričela v dežju, pa vendar se je v vsej vznemirjenosti spremenila v krasen sonček dan na obali v najlepšem slovenskem obalnem mestu Piran, ki mi je že od nekdaj pri srcu. Zdi se mi nekaj čisto posebnega. Mesto z dušo, ki me vedno prevzame.

Tokrat me je prevzel še posebej. Doživela sem ga na čisto poseben način. Uživala sem v vsakem trenutku. Med njimi pa je bilo kar nekaj tudi izkoriščenih za fotografijo, ker se mi zdi, da je bila v soboto v Piranu prav posebno lepa svetloba in so fotke polne čudovitih barv:











V Piranu se vedno najde tudi kakšen poseben detajl:



Ob pomol je privezanih ogromno plovil, nekatera so lepo ohranjena v malo starejšem stilu, kot na primer tale primerek:


Vedno občudujem terase na vrhu streh, od koder mora biti super razgled nad celim mestom:


Na trgu pa sem naleta na sejem starin - zanimivo za videt:


Toliko iz samega Pirana. K sreči se ta čudovit dan ni končal z obiskom Pirana, ampak se je nadaljeval tudi zvečer v Simonovem zalivu na koncertu Parnega valjka. Od koder pa žal nimam nič foto materiala, ker se za enkrat še ne upam preskusiti v koncertni fotografiji. Mogoče kdaj drugič, iz kakšnega drugega koncerta. ;-)

ponedeljek, 26. julij 2010

Čez Komarčo do ...

... Črnega jezera in od tam čez Komno nazaj v dolino.

To je bil planinski izlet, ki sem si ga privoščila že prejšnjo soboto. Pa je bilo vmes še toliko fotografij iz Moskve, ki jih je bilo treba objaviti, da enostavno ni bilo časa za objavo. Čez vikend pa je blo spet tolk drugih, zelo zelo prijetnih opravil, da tud ni blo časa. No pa pustimo zdaj to, kaj je blo in česa ni blo.

Torej, budilka je zazvonila prejšnjo soboto ob 4. zjutraj (ja, ja, sredi noči, saj vem, tud mene je skoraj kap), no priznam, da sem se iz postelje spravila šele ob 4:30, ampak nič hudega. Pot se je pričela ob 6:30 izpod Savice. Že večkrat sem slišala, da na Komarčo je pa treba kolena grizt. Ampak saj veste kako je, dokler človek tega na sproba sam itak, nič ne verjame ali pa si ne predstavlja zares kaj to pomeni. No pa smo jih začeli grizti, kolena mislim. In je kr šlo in šlo. Tam se človek res hitr dviga in pridobiva na višini. Prehiteli smo vse, ki so štartali pred nami, kot bi se nam kam mudilo, al pa bi bli na nekem tekmovanju. Torej v eni uri in 20 min smo že bili pri Črnem jezeru. Sama nase in na tempo, ki smo ga imeli sem bila zelo ponosna. Zmagala!

Ker nisem ravno nek hud planinec, sploh pa mi je zelo neprijetno zaradi višine, sem celo pot gor razmišljala, joj kako bom pa prišla po tej strmini dol. Nakar je padla odločitev, da pot od Črnega jezera nadaljujemo proti Komni in se od tam spustimo v dolino. Torej se je moj strah v trenutku razblinil in še naprej sem uživala v prečudoviti naravi, sončku, svežem zraku in vsem kar je bilo okoli mene. Kolk je fajn, če človek zna uživati v tistem trenutku, v katerem se ravno znajde.

Ker moja kondicija ni ravno najboljša, je bila pot navzdol zame že precej naporna in mam občutek, kot da sem jo več kot pol prehodila kot mesečnik. Vsekakor pa se je poznala tudi rana ura jutranjega vstajanja. Ampak nič zato. Če pod vsem skupaj potegnem črto je bil to en resnično super izlet, ki ga bom v bližnji prihodnosti ponovila, pri čemer bom seveda spremenila hribovsko destinacijo. Kar nekaj vrhov je še, ki so v planu in si jih želim obiskati. Med njimi je tudi Triglav, da končno postanem prava Slovenka, ampak zagotovo ne letos. :-)









Tole pa je moja malenkost, ki planinari:


In moja malenkost, ko fotografira:

četrtek, 22. julij 2010

Nad oblaki

Mislim, da besede tukaj niso potrebne. Razen tega, da je slikano skozi okno letala z malim kompaktnim fotoaparatom, pa je temu primerna tudi kvaliteta.

Ampak ta pogled na oblake, ko si nad njimi me res prevzame in me navda s posebnimi čustvi. Bi se kar spustila in valjala po njih. Tako mehko in nežno izgledajo.

Ko pa poleg pomislim še na tiste najlepše trenutke svojega življenja, ko sem se počutila kot bi sama živela v oblakih. Joj, to je res noro. Ja dons je en poseben dan in se mi očitno fuuul dogaja. Pa naj bo tud ta objava mal v tem stilu.

Zdaj pa še slikce:







torek, 20. julij 2010

Moskva še enkrat

Če pa zadnjič, pa še ne vem. Obeta se mi še kak teden ali dva, čeprav še niso potrjeni. No pa nič hudega. Kot sem napisala že v prejšnji objavi, je bilo na mojem zadnjem službenem obisku časa tudi za malo turizma. Ogled Moskovske univerze ni bil edino turistično pohajkovanje.

V planu je bil ogled Moskve iz reke Moskva, po kateri se je možno peljati s turistično ladjo, kar zelo priporočajo po raznih spletnih straneh. Žal pa te ladje začnejo delovati šele po 12. uri, kar pa je bilo za naju s sodelavcem čisto prepozno, saj sva se ob 13h že morala začeti vračati proti hotelu po prtljago potem pa proti letališču. Glede na velikost Moskve si lahko predstavljate, koliko časa traja pot do letališča. Ah, pa vas ne bom s tem obremenjevala. Kar se mora, ni težko. Sploh če to pomeni pot nazaj domov. :)

Točno kaj vse sva si s sodelavcem ogledala vam ne bom napisala, ker za vse stvari niti ne vem kako se imenujejo. Zato naj vam le pokažem kakšne fotografije so nastale:














Vroče pa ni bilo le nam, ampak tudi golobom, ki so se takole hladili:



Ne boste verjeli, sredi mesta imajo tudi skakalnico, sedežnico, smučišče in seveda ratrake:




Tole pa niso več neke znamenite stavbe, so pa drugi zanimivi utrinki, ki sem jih videla oz. doživela: