Čez Komarčo do ...

... Črnega jezera in od tam čez Komno nazaj v dolino.

To je bil planinski izlet, ki sem si ga privoščila že prejšnjo soboto. Pa je bilo vmes še toliko fotografij iz Moskve, ki jih je bilo treba objaviti, da enostavno ni bilo časa za objavo. Čez vikend pa je blo spet tolk drugih, zelo zelo prijetnih opravil, da tud ni blo časa. No pa pustimo zdaj to, kaj je blo in česa ni blo.

Torej, budilka je zazvonila prejšnjo soboto ob 4. zjutraj (ja, ja, sredi noči, saj vem, tud mene je skoraj kap), no priznam, da sem se iz postelje spravila šele ob 4:30, ampak nič hudega. Pot se je pričela ob 6:30 izpod Savice. Že večkrat sem slišala, da na Komarčo je pa treba kolena grizt. Ampak saj veste kako je, dokler človek tega na sproba sam itak, nič ne verjame ali pa si ne predstavlja zares kaj to pomeni. No pa smo jih začeli grizti, kolena mislim. In je kr šlo in šlo. Tam se človek res hitr dviga in pridobiva na višini. Prehiteli smo vse, ki so štartali pred nami, kot bi se nam kam mudilo, al pa bi bli na nekem tekmovanju. Torej v eni uri in 20 min smo že bili pri Črnem jezeru. Sama nase in na tempo, ki smo ga imeli sem bila zelo ponosna. Zmagala!

Ker nisem ravno nek hud planinec, sploh pa mi je zelo neprijetno zaradi višine, sem celo pot gor razmišljala, joj kako bom pa prišla po tej strmini dol. Nakar je padla odločitev, da pot od Črnega jezera nadaljujemo proti Komni in se od tam spustimo v dolino. Torej se je moj strah v trenutku razblinil in še naprej sem uživala v prečudoviti naravi, sončku, svežem zraku in vsem kar je bilo okoli mene. Kolk je fajn, če človek zna uživati v tistem trenutku, v katerem se ravno znajde.

Ker moja kondicija ni ravno najboljša, je bila pot navzdol zame že precej naporna in mam občutek, kot da sem jo več kot pol prehodila kot mesečnik. Vsekakor pa se je poznala tudi rana ura jutranjega vstajanja. Ampak nič zato. Če pod vsem skupaj potegnem črto je bil to en resnično super izlet, ki ga bom v bližnji prihodnosti ponovila, pri čemer bom seveda spremenila hribovsko destinacijo. Kar nekaj vrhov je še, ki so v planu in si jih želim obiskati. Med njimi je tudi Triglav, da končno postanem prava Slovenka, ampak zagotovo ne letos. :-)

Tole pa je moja malenkost, ki planinari:

In moja malenkost, ko fotografira: