Smučarska uživancija

Zadnje tri dni sem bila ena tistih srečnic, ki je del svojega časa lahko posvetila najljubšemu zimskemu športu - smučanju.

Letošnja smučarska sezona, se žal ni začela kot nekaj zaporednih let prej. To je s podaljšanim vikendom nekje v prvi polovici decembra z udeležbo otvoritve smučarske sezone. Vsa leta doslej smo bili v Italiji. Včasih smo preživeli prekrasne smučarske dni, se je pa zgodilo tudi to, da je vse dni snežilo, da bi nas skoraj zamedlo. Tudi letošnjo sezono bi morala začeti s 3 prečudovitimi dnevi otvoritve v Schladmingu, pa sem namesto na smučanje, morala v bolnico. :( Sicer še dobro, da sem šla v bolnico dva dni pred odhodom, da so vsaj ostale punce na otvoritvi uživale in se jim ni bilo potrebno ukvarjati z mano. Ko sem končno okrevala, pa da ne bo pomote, jaz sem se ves čas počutila čisto v redu, le zdravniki so na vsak način želeli, da sem doma na bolniški in da okrevam do konca, sem si že prejšnji teden privoščila eno prekrasno smuko na Krvavcu.

Vse skupaj pa sem nadaljevala ta teden. Prvi dan je bila nedelja, ko vreme sicer ni bilo najlepše, saj je bil celotni Krvavec ravno sredi dveh plasti oblakov. Je bilo pa temu primerno smučišče bolj kot ne prazno, tako da sva se z M. dobro nasmučala. Ker v službi zadnje čase nimamo pretirane gužve kar se dela tiče, sem se brez težav dogovorila še za kakšen dan dopust, tako sem s smučanjem nadaljevala še v ponedeljek in torek. S kondicijo sem sicer letošnje leto bolj slaba, pa sem vseeno vztrajala in se vsak dan zapeljala na Krvavec. Oba dni sem bila nagrajena se prečudovitim vremenom. Namreč nad plastjo oblakov, ki so prekrivali celotno Ljubljansko kotlino, je bilo jasno, sončno, brez oblačka ter seveda precej topleje kot v dolini. Kaj naj rečem, bilo je kičasto. Pa še gužve nobene, saj mora večina ljudi med tednom hodit v službo, šolo, faks, ... Tista peščica, ki si lahko privošči dopust ali pa delajo popoldan ali pa so seveda že upokojeni zato še toliko bolj uživa na snegu.

Že sam pogled na župco (plast oblakov) me je navdal s posebno energijo, ker mi je uspelo pobegniti iz tiste turobe v dolini in se naužiti svežega zraka in toplih sončnih žarkov. Kondicija pa se je le počasi, res zelo počasi začela vračati, tako da sem vsak dan izkoristila tudi bele strmine in neznansko uživala v zavijanju po bregu navzdol. Ja, ja, vse skupaj počnem zelo previdno, da si ne nakopljem še kakšne dodatne bolniške zaradi zlomljene noge ali česa podobnega. Noge me pa zdaj za nagrado tako bolijo, da komaj hodim. :D Ampak je bilo vredno. Komaj čakam naslednje priložnosti. Upam, da bo kmalu.

Včeraj mi je končno uspelo ne pozabiti malega fotoaparata doma. Takole zgleda nad oblaki:

Danes je pa spet en turoben dan in vrniti sem se morala nazaj v "kruto" realnost. ;-) No zdaj pa hitro nazaj na delo, da bo delo opravljeno še pravočasno.

Vsem skupaj en sončen in smučarski pozdrav.