Stol (2236 m)

Z velikim ponosom vam povem, da sem včeraj osvojila svoj prvi dvotisočak. Že iz naslova lahko razberete, da sem zlezla na najvišji vrh Karavank, na Stol. Dolga leta sem ga opazovala iz doline in si vedno želela, da bi enkrat šla gor, pa kar nekako nikoli ni bilo časa, bolj verjetno pa tiste prave planinske volje. K sreči se je te volje prejšnji teden nabralo dovolj, da je v petek padla odločitev, da se v nedeljo z U. odpraviva na Stol.

Do Valvazorjevega doma sva se zapeljala z avtom, od tam pa peš po Žirovniški poti. Pot je super označena, za moj okus pa le ni tako zelo lahko, kot je bilo to prebrati na spletni strani hribi.net (http://www.hribi.net/gora/stol/11/53). Ne glede na težavnost, sva pot zmogla in na koncu zmagoslavno stopila na vrh. Že vmes, še bolj pa iz samega vrha, sva uživala v prečudovitih razgledih na vse konce in kraje. Vidljivost sicer ni bila najboljša, pa je bilo uživanje v razgledih vseeno enkratno.

Celo pot gor in na samem vrhu mi je okrog vratu visel moj Nikonček, tako da je nastalo kar precej gradiva.

Začetek poti od Valvazorjevega doma:

Pot na začetku res ni strma in je kar precej široka. Se pa kmalu potem precej vzpne in na nekaterih delih postane zelo ozka, lahko bi ji rekli kar kozja stezica.

Razgled v dolino, proti Julijcem in proti vrhu na poti navzgor:

Kažipot:

Po poti se je pred objektivom znašel tudi tale osamelec:

U. in moja malenkost kot planinca na poti navzgor:

Pogled proti samemu vrhu. Ufff, še kar nekaj je za hodit. Ja, priznam, zadnjih pol ure hoje je bilo zame precej napornih. Mi očitno za takšne podvige manjka mal kondicije, ampak verjamem, da bo z vsakim vzponom bolje.

Na samem vrhu pa veliko zmagoslavje in gužva. Zmagala sva. Oba. Sreča in veselje sta bila neizmerna.

Pogled na okoliške vršace in k sosedom v Avstrijo:

Letos je 100 let odkar je bila zgrajena Prešernova koča pod Stolom:

Trava na vrhu je očitno kar okusna. :D

Eni smo na vrh komaj prilezli brez vse opreme, medtem ko so si drugi oprtali na hrbet bicikel in prišli na sam vrh z biciklom, da so se potem lahko dol odpeljali. Jaz sem jim v mislil zaželela le srečo, saj se sama po tistih strminah sigurno ne bi podala s kolesom. Mene je blo še peš na nekaterih mestih malce strah. :)

V dolino sva se vrnila po nekoliko daljši in položnejši Zabreški poti.